Vse se da, če se le hoče! Ali kako plesati s hernijo?

Ko sem po pol leta letanja naokoli od osebne zdravnice do specialistov in vseh možnih slikanj zaključila preglede hrbta, me je specialistka fiziatrinja seznanila, da imam hernijo diska v ledvenem predelu. Na tej stopnji se ne da ničesar narediti, lahko samo počakamo, da se stanje tako poslabša, da se hernijo operira. Kaj pa moj ples? Ni priporočljivo, ker se bo seveda stanje slabšalo.

Takrat sem bila stara nekaj čez 30 let – premlada ali dovolj stara za tako diagnozo? prepuščam vam – in vse kar sem si lahko mislila ob tem je bilo Resno? To je vse, kar premore naše zdravstvo, takšen zaključek? Vsakemu laiku je jasno, da ples ne bo dobro vplival na hernijo! Ampak za preglede in morebitno zdravljenje sem se odločila ravno zato, da odkrijemo razlog in ga odpravimo, da lahko še naprej plešem!

Obupana in razočarana sem imela dve opciji: da res neham s plesom, ali da poiščem alternativo. Verjamem, da vsaka stvar pride sama do nas, ko smo nanjo pripravljeni; ko je naš zakaj tako močen, da smo pripravljeni pregristi čez vse, da pridemo do svojega zato. Prebrala sem vse, kar sem našla na internetu, preizkusila vse alternative, o katerih sem karkoli zasledila, preizkusila veliko različnih terapij za hrbet, s psihoterapevtko sva raziskovali psihološke vzroke za hernijo in jih odpravljali… in po vsem tem sem se vrnila h knjigi, ki mi jo je priporočila moja zlata sestra: The 7-Day Back Pain Cure. Zakaj vrnila? Ker sem knjigo prebrala, se strinjala z vsem napisanim, potem pa sklenila, da ti Američani ves čas želijo nekaj prodati (v knjigi poleg vseh praktičnih nasvetov, ki jih daje avtor na podlagi lastne izkušnje, omenjajo tudi »vaje«, ki naj bi odpravile vse težave, vendar z usmeritvijo na spletno stran, kjer jih je možno kupiti) in da te vaje gotovo niso nič posebnega.

Oh, kako sem se motila! Mesece kasneje, ko je drevenenje v nogah postajalo čedalje pogostejše, bolečine pa tedenska stalnica, se mi 50€ zanje več ni zdelo veliko. In to je bil najboljši nakup mojega življenja!

Nakup vaj je bil šele začetek. Ugotovila sem, da namreč teh obljubljenih 7 dni pomeni dolgoročno, vseživljenjsko delo, ki poleg fizičnih vaj obsega psihološko čiščenje, delo na sebi, pozornost prehranjevanju... Po dveh letih, ko delam vaje, ki so mi na začetku vsak dan vzele 45 minut časa (sedaj jih delam 3 -4 x tedensko po 40 minut), je moj hrbet stabilen, plešem enako ali več, kot sem včasih (v praksi minimalno 5 tečajev oz. treningov na teden + sestavljanje koreografij). Pridejo sicer dnevi, ko se ob 6.30 res ne morem spravit iz postelje in raje pospim še teh 40 dodatnih minut, potem pa me moj hrbet opomni, čemu vaje in zakaj se je pravzaprav vredno vstati prej...

Bolečine, za katerimi trpimo ljudje, so povečini psihološkega vzroka. Stvari, ki nas bremenijo in jih ne predelamo, so zastala energija, ki se kopiči v našem telesu in si sama poišče pot ven preko bolečine ali bolezni. Hrbet je prav gotovo eden izmed močnih pokazateljev. Ampak sprememba življenja dela čudeže! Vaje so zame danes del mojega življenja, predstavljajo mi samodisciplino in so priprava na aktivno ter vitalno prihodnost… Če bi se le zavedali, kaj vse lahko sami preprečimo ali pozdravimo, kakšno zdravilno moč imamo sami nad svojim telesom in kaj vse se da narediti, ko se človek aktivno spravi k stvari!